Je tek po asfaltu res bolj škodljiv kot po drugih podlagah?
Je zdravo teči bos?
»Trail running« ali tek po ravnem?
Tek po trdih podlagah kot je na primer asfalt, je seveda nekoliko bolj stresen za naše telo, kot če tečemo po gozdni poti. Na asfaltu je sila podlage enaka sili našega pritiska v podlago, na mehkejši podlagi pa je sila podlage manjša (podlaga se deformira, se nam vdre). Sila tartana na tekaških stezah je v določenem trenutku celo večja od sile našega pritiska, nas rahlo odbije, zato imajo nekateri ljudje z bolečimi Ahilovimi tetivami, pri teku na stadionih večje bolečine, kot pri teku po asfaltu.
.
Vendar je vse odvisno od tehnike teka. Tu mislim predvsem na mehkobo, način kako absorbiramo stik s podlago v prvi fazi opore. V kolikor je tehnika optimalna, nam tek po asfaltu ne bo delal večje škode. Vedno pa je potrebno postopno navajanje na spremembo podlage. Če smo vajeni teči le na stadionu, potem pa se začnemo na primer pripravljati na maraton, moramo dati našemu telesu čas, da se prilagodi na novo podlago. Začnemo s krajšimi razdaljami, v kolikor nimamo težav, razdaljo postopno povečujemo. Tudi ko asfalt zamenjamo za tek po gozdu, pride do večje aktivnosti mišic stabilizatorjev sklepov na nogah, pride do drugačnih obremenitev kot jih je naše telo vajeno in imamo lahko bolečine, kljub temu da smo šli na pogovorno boljšo podlago.
Torej, tek po asfaltu se odsvetuje le v primerih, ko človek sam opazi, da to njegovemu telesu ne ustreza. Najbolje je, da tečemo po različnih podlagah, v kolikor je to mogoče in nam telo to dopušča brez bolečin ali težav.
.
Bosi tek je lahko precej bolj škodljiv kot zdrav. Če se ga poslužujemo le občasno na zelo kratkih razdaljah (nekaj sto metrov) po travnati površini v tem ne vidim težav. Prav tako morda koristi pri učenju pravilne tehnike teka. Daljši teki brez obutve pa nimajo nobene prednosti, saj ljudje nismo več prilagojeni na take obremenitve. Seveda je se v daljšem obdobju (nekaj let) mogoče utrditi toliko, da človek preteče tudi daljše razdalje bos, vendar v zdravstvenem smislu ni nič pridobil, je le nekoliko finančno privarčeval pri obutvi.
.
Z »bare foot« obuvali se izognemo poškodbam kože podplata, vendar še vedno prihaja do prevelikih sil na stopalne kosti in pogosto pripelje do stresnih zlomov 5. stopalne kosti. Prednosti takega teka so zato precej manjše od tveganja, seveda pa se vsak človek odloča po svoji presoji.
.
V zadnjih letih se je med rekreativnimi tekači razširil tek po razgibanih hribovitih poteh, tako imenovani »trail running«, ki ima na naše telo določene prednosti in slabosti v primerjavi s tekom po ravnini.
Za tek v klanec moramo biti seveda najprej bolje kondicijsko pripravljeni, saj se frekvenca srčnega utripa in dihanja hitro dvigne blizu našega maksimuma. To ima pozitiven učinek na kardio-respiratorni sistem, lažje bomo potem zdržali višji tempo na ravninah, vendar pa s tekom v klanec ne bomo pridobivali na hitrosti teka po ravnini. Za pridobivanje hitrosti je seveda bolj primeren intervalni tek.
.
Iz fizioterapevtskega vidika, je prednost teka po razgibanem terenu predvsem v tem, da je vsak korak nekoliko drugačen in zato težje pride do preobremenitvenih poškodb, kakršne poznamo pri tekačih po ravnih terenih. Tam prihaja do stalnih obremenitev istih delov v mišicah in kitah, kar pri nepravilnem doziranju privede do sprememb v teh tkivih in posledično lahko do bolečin (npr. zadebelitev dela Ahilove tetive).
.
Druga prednost je večje delovanje mišic stabilizatorjev sklepov in tudi stabilizatorjev hrbtenice. S tem se na splošno izboljšuje naše ravnotežje.
Mišično delo je na takih terenih drugačno, v klanec premagujejo večje sile, iz klanca navzdol pa morajo delovati zaviralno, se aktivno raztegujejo (ekscentrične kontrakcije). Potrebno je postopno treniranje, da se mišice okrepijo in privadijo takega načina kontrakcij.
.
Največ poškodb nastane pri teku po klancu navzdol, zvini gležnjev in padci. Temu se lahko izognemo le z veliko treniranja v takih pogojih, izkušnjami in previdnostjo.
.
Druga večja težava so kolena. Pri teku navzdol največ dela opravijo sprednje stegenske mišice, zato prihaja do velikih pritiskov v patelo-femoralnem sklepu (sklep med pogačico in stegnenic). Če že obstaja obraba ali poškodba hrustanca v tem sklepu, se bo stanje lahko s tem poslabšalo, zato v takem primeru tek navzdol odsvetujemo. Tudi pri zdravih kolenih po določenem času takega načina teka lahko pride do obrabe, takrat je smiselno spremeniti aktivnost, saj za zdravljenje hrustanca za enkrat še nimamo uspešnega zdravljenja.
.
Zelo trpijo tudi obsklepna tkiva, predvsem pripenjališče sprednje stegenske mišice na pogačico in pogačična kita, ki poteka iz pogačice na golen. Ob pravočasni intervenciji so terapije uspešne, potem je potrebno izvajanje preventivnih vaj in postopno vračanje v tako aktivnost.
.
Ob nastopu težav je zato potreben posvet s specialistom, da se ugotovi kje je težava, zakaj je do nje prišlo in kako postopati naprej. Dlje kot vztrajamo pri aktivnosti kljub bolečinam, večje bodo spremembe tkiva (mehkega ali hrustančnega) in bolj vprašljiva bo rehabilitacija.
Najbolje za naše telo je, da se ukvarjamo z več različnimi aktivnostmi (tek, kolesarjenje, hoja, plavanje, igre z žogo,…), na različnih podlagah, aktivnost pa izbiramo glede na trenutno počutje. Tako telesa ne bomo prevečkrat silili v obremenitve, pri katerih nas opozarja, da mu ne ustrezajo, ali da jih je bilo v zadnjem obdobju preveč.